Pogosto se ljudje name obračajo z vprašanji, če je aloe arborescens strupena in ali je lahko večja količina aloje nevarna za naše zdravje. Čeprav sem o tem že nekajkrat predaval, nisem tega še nikoli zapisal. Tako sem se zdaj odločil, da je čas, da razrešimo tudi to neznanko ter tako enkrat za vselej razjasnimo to “skrivnost”.
Sam že nekaj let redno uživam aloe arborescens in v tem obdobju ne beležim nobenih težav, ki bi jih uživanje aloje lahko povzročilo. Moram priznati, da občasno zaužijem tudi večje količine aloje. Tako v obliki surovih listov, kot tudi napitka ali kombinacije obojega. Ker uživam tako veliko aloje je logično, da so me trditve, da naj bi bila aloja strupena, pošteno prestrašile oz. mi dale misliti.
O tem sem prvič slišal pred leti, ko sem se z alojo pričel resneje ukvarjati. Zato sem želel priti zadevi do dna. Nisem namreč želel v nevarnost spravljati svojega zdravja v prepričanju, da delam v lastno dobro.
Pater Romano Zago je že v svoji prvi knjigi omenjal, da v Mehiki in Venezueli aloe arborescens uživajo kot prilogo obroku. Tako kot mi solato. Skledo aloje tako le začinijo z medom, da omilijo grenak okus. Na ta način mnogi tako užijejo dnevno precej več aloje kot večina pri nas v vsem življenju.
Nato je naredil zanimivo primerjavo z vodo. In sicer pravi, da je aloja škodljiva, če je bomo zaužili kakšno tono. Ampak enako velja tudi za vodo. S tem je Romano Zago želel le poudariti, da je aloja nevarna v res ekstremno velikih količinah. Vendar se moramo zavedati, da je nevarno praktično vsako pretiravanje. Ne glede na to za kakšno hrano gre.
V sodobni literaturi, ki sem jo predelal v zadnjem času tudi ni več duha ne sluha o strupenosti aloje. Kot kaže, je znanost ovrgla trditve, ki so v preteklosti veljale oz. so se širile od ust do ust. Izmed vseh vrst aloj, ki jih danes poznamo, naj bi obstajala ena vrsta aloje, ki prihaja iz Rusije. Ta aloja naj bi bila res strupena in nevarna za naše zdravje. Sam se sicer s to alojo še nisem srečal. Vendar je povsem možno, da se je zaradi tekšne vrste razširilo zmotno prepričanje, da so aloje strupene. Če aloje ne poznamo, vemo pa, da je ena od njih strupena, je mogoče res bolje, da je ne uživamo.
V preteklosti se je veliko poudarjal tudi aloin. Ker naj bi bil strupen, ga je praktično ves razviti svet med letoma 2000 in 2002 odmaknil iz vseh izdelkov in tudi zdravil (v preteklosti se je iz aloina izdelovalo najmočnejše naravno odvajalo – od leta 2002 ga tudi pri nas ni več moč kupiti). Vendar danes vse več raziskav potrjuje zmotno mišljenje tudi na tem področju. Aloin naj bi imel po nekaterih informacijah celo mnogo zdravilnih učinkovin. Tudi proti boleznim kot so rak, tumor in AIDS.
S področja aloina bomo prav gotovo v naslednjih letih deležni številnih novih informacij, saj je v teku kar nekaj raziskav in verjamem, da bo v prihodnje uporaba aloina nekaj vsakdanjega.
Zaključil bom z mislijo, da številne izkušnje in podatki ne kažejo nobene toksičnosti aloje in jo lahko brez skrbi zmerno uporabljamo tudi v prihodnje.
Viri:
- Aloe – Myth, Magic, Medicine; Odus M. Hennessee, Bill R. Cook
- Raka lahko ozdravimo; Romano Zago, OFM
Dodaj odgovor