Dan reformacije, dan ko obeležujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika, državni praznik in dela prost dan. Tema o kateri bi morali vsaj danes povedati in slišati več kot običajno. Vendar kljub temu sem se odločil, da se v tem sporočilu nekoliko bolj dotaknem praznika, ki ga bomo obeležili jutri. Razlog za to ste vi.
Te dni sem namreč prejel nekaj vaših zahval, za katere menim, da so v resnici vzpodbude mojim aktivnostim na področju udejstvovanja aloje arborescens. Tako da zahvala gre v resnici vam. Eno teh zahval, z dovoljenjem gospoda Jožeta, ki mi jo je poslal, v nadaljevanju tudi objavljam v celoti.
Gre za dan spomina na mrtve, kjer je običaj, da obiščemo grobove svojcev, ter zanje prižgemo kakšno svečko. Ker vsi vemo, da je onesnaženost s svečami zaradi takšnih dogodkov vse večja, roko na srce, mrtvi pa od tega nimajo ničesar, sem se spomnil, da bi lahko v spomin na bližnje, ki so nas zapustili, zasadili alojo.
Nehajmno torej sledit množicam in raje zasadimo kakšno alojo več. Le-ta nas bo namreč dlje časa spominjala na preminule, ob tem ne bo obremenjevala okolja kot sveče, nam živim pa bo v veliko pomoč, ko bo dovolj velika, da jo bomo lahko uporabljali.
Razmislite o pobudi, da skupaj naredimo nekaj dobrega za vse nas.
Ne želim dolgoveziti a namen je, da vsaj na današnji dan zapišem nekoliko več kot običajno. Predvsem preko pisanja in branja v slovenskem jeziku namreč resnično obeležujemo dan reformacije. Tako danes, kot vsak drug dan. Ponosen in vesel sem, da lahko pišemo in se sporazumevamo v slovenskem jeziku.
Za konec pa, da ne pozabim. Spodbudna zgodba, ki me navdihuje in verjamem, da bo navdihnila tudi koga izmed vas. Hvala gospod Jože za zapisano in posredovano. Prava zahvala gre vam in vam podobnim. Bi pa ta trenutek še izkoristil za zapis želje, da bi bilo takšnih zgodb še več.
“Spoštovani gospod Šega!
Bliža se praznik, ko se spominjamo bližnjih, ki so nas že zapustili. Danes, ko o tem razmišljam, so se mi orosile oči, in vem da ste vi glavni krivec, da moja družina jutri ne bo obiskala tudi mojega groba.
V lanskem letu sem namreč izvedel, da imam raka, ki izredno hitro napreduje. Po nekaj mesecih je temu sledil tudi šok, da mi zdravljenje ne pomaga in zdravniki so me poslali domov, saj so kot so rekli, naredili vse kar je v njihovi moči. Rečeno mi je bilo, da jeseni ne bom dočakal.
Pa vendar, kot lahko vidite, sem danes še vedno tu. Malo po naključju, malo pa je verjetno usoda tako hotela, sem takrat na spletu naletel na vaše prispevke o aloji arborescens. V nekaj dnevih sem pričel z uporabo aloje po receptu brazilskega patra. Sprva sicer nisem čutil ničesar a nekaj mi je govorilo, naj vztrajam in prav sem imel. Stanje se je počasi a vztrajno pričelo izboljševati. Po nekaj mesecih so to spregledali tudi zravniki in ponovno sem lahko pričel tudi z zdravljenjem, ki sem ga prej opustil.
Danes je moja prognoza zelo pozitivna, poln sem življenja in načrtov. Kar pa je najpomembneje, še vedno sem z družino.
Hvala vam gospod Šega, da ste mi predstavili to možnost. Tako jaz kot moja družina smo vam neskončno hvaležni. Jože”
Vsem skupaj želim lepo preživete praznike, obilo zdravja in lepih trenutkov v krogu najbližjih. Pa nikar ne pozabite. Namesto sveče, posadite alojo 😉
One Response
Vinko vogrinec
Z macanjem z gelpm od listov aloe arborescens, sicer mazanje dlesni in zobovja, sem preprecil izpadanje oz. Rahlih zob, po cca. Enem letu opisane uporabe, so se zobje utrdili, pa tudi dlesni mocno oprijeli zob. Tako sedaj lahko jem tudi na desni trani zobovja bres tezav, pravtako pri umivanju zob ni vec ktvsvih sledi pri izpiranju po pranju zob. Zobozdravnica mi je pred tem ze hotela postopoma puliti zobe na desni strani xgoraj in spodaj, da bi mi dala v izdelavo zobnih rotez, kar sem zavrnil in hvala ne vem ku slo aem z zgoraj opisanim poatopkom preprecil lot sem opisal. Sedaj imam zobovje kot prenovljeno.