“Osupljiva pripoved zdravnika, kako si je ozdravil raka in o prehrani, ki je bila po njegovem trdnem prepričanju odločilna pri ozdravitvi.” – Ameriška revija Life
Knjigo Dano mi je še eno življenje sem prebral pred dnevi in sem navdušen nad njenim sporočilom. Gre namreč za zdravnika, ki je dokumentiral in si ozdravil raka z alternativnim pristopom, ki ga sodobna medicina ne priznava. Lahko bi rekel, da je to nekaj podobnega kot v primerih aloje arborescens. Iz izkušenj vemo, da je možno, o tem govorijo številni primeri, a medicina tega ne priznava, saj zadeve niso “popredalčkane” kot bi morale biti z vidika medicine.
V nadaljevanju bom na kratko predstavil zgodbo dr. Anthonyja Sattilara, kako se je on spopadel z rakom, ki je bil prepreden po njegovem telesu. Ker mu je medicina napovedala le še 2-3 leta življenja, je bil primoran se oprijeti tudi drugih možnosti. Kljub temu, da je sam zdravnik in nekako v to do konca ni povsem verjel.
Rak moda in prostate z razsevki rakavih rašč v kosteh je izjemno nevarna smrtonosna bolezen. Rak moda se hitro širi in ponavadi mu bolniki podležejo po šestih mesecih do enega leta. Tudi rak prostate je neredko usoden za moške okoli petdesetega leta. Dr. Sattilaro jih je imel takrat ravno 47 in napovedovali so mu, da petdesetega leta ne bo dočakal. V to je tudi sam verjel, saj je bil zdravnik in je točno vedel kakšne so njegove možnosti.
Počasi se je pričel pripravljati na svoj pogreb. Prestal je sicer dve operaciji, ki pa nista omejili širjenja raka. Prav tako jemanje zdravil ni obrodilo željenih sadov. Da bi bila mera polna, je v tem času ravno preminil njegov oče, ki ga je pokopal rak. Vendar je usoda očitno želela, da se omenjeni dogodki zgodijo, saj je na poti s pogreba pobral dva štoparja, ki sta mu omenila, da obstaja še ena možnost. Raka bi namreč lahko ozdravil s pravilno prehrano. Seveda dr. Sattilaro v to niti malo ni verjel. Medicina, ki jo je leta študiral namreč ni poznala možnosti, da bi se raka lahko ozdravilo zgolj s prehranjevanjem.
Čeprav v zdravljenje raka s prehrano ni verjel, so ga dogodki na koncu le pripeljali do makrobiotike. V tem primeru naj bi šlo za bolj naravno prehranjevanje, kjer velik del hrane sestavljajo žita v zrnju, nekaj malega zelenjave in še manj začimb. Kako točno naj bi se posameznik prehranjeval je sicer odvisno od njegovega zdravstvenega stanja.
Denny Waxman, direktor makrbiotične izobraževalne ustanove je dr. Sattilara povabil na večerjo in ga pred tem še strokovno pregledal. Ocenil je kakšno hrano mora jesti in mu tudi povedal, da če se bo tega držal, bo ozdravel. Dr. Sattilaro seveda ni verjel niti besedice, saj je bilo vse skregano z znanjem, ki ga ima. A vseeno, ker ni imel kaj izgubiti se je odločil, da poizkusi.
Ker sam ni bil vešč makrobiotične kuhinje, se je prehranjeval pri prijateljih in kmalu so pričele izginjati bolečine, ki so ga neprestano mučile. Kot zdravnik je iskal razloge v zdravljenju, ki ga je prejemal a je vedno več dejavnikov nakazovalo na to, da je prehrana tista, ki mu očitno dobro dene.
V času svojega zdravljenja se je dr. Sattilaro podrobneje spoznal z makrobiotično kuhinjo. Spoznal je številne ljudi, ki se prehranjujejo na omenjeni način in postopoma je tudi spoznaval prednosti, ki jih takšno prehranjevanje ponuja.
Po nekem času so rakava obolenja povsem izginila in vsi so bili presenečeni nad čilostjo in energijo, ki jo je dr. Sattilaro izžareval. Zdravniki so govorili o čudežu. Nihče sicer ni verjel, da mu je lahko pomagala prehrana a vendar so ga spodbujali, naj nadaljuje s tem tudi naprej. Nekateri so celo govorili o možnosti povrnitve bolezni in zagotovi smrti. To, da se bolezen potuhne za nekaj časa namreč naj ne bi bilo nič nenavadnega in vsekakor naj ne bi šlo za vpliv prehrane.
Kasneje se je dr. Sattilaru stanje resnično začelo slabšati. A kot je izvedel od svojih makrobiotičnih prijateljev, je bila napaka v njegovi kuhi. Nekaj časa namreč ni več jedel pri prijateljih in si je kuhal sam. Z nadzorovano prehrano se je ponovno ozdravil. Povrnilo se mu je tudi nekaj raka v kosteh, ki pa je v naslednjih nekaj mesecih strogega prehranjevanja povsem izginil.
Da bi svojo zgodbo dr. Sattilaro podkrepil z zdravstvenimi dokazi in da bi konec koncev to dokazal tudi sebi, se je še šestič v zadnjih treh letih udeležil slikanja kosti. Avgusta 1981 je slikanje pokazalo, da v njem ni niti sledi raka več.
Celotno zgodbo si lahko preberete v knjigi Dano mi je še eno življenje.
Priznam, da me je zgodba dr. Sattilara prepričala do te mere, da v zadnjih dnevih nekoliko bolj raziskujem makrobiotiko. Žal je pri nas o tem napisanega zelo malo. Zato bi na tem mestu prosil vse, ki makrobiotiko poznajo, da me kontaktirajo ali me usmerijo tja, kjer bi lahko našel podrobnejše informacije. Dosegljiv sem vam na info@fruktus.si. Zelo vesel bom vsakršnih informacij o makrobiotiki. V primeru, da so v Sloveniji ljudje, ki se prehranjujejo na omenjeni način, pa bi se zelo rad srečal z njimi.
